Smo majhna klet v Krepljah na Krasu. Oče in sin. Vse, kar je v steklenici, je šlo skozi naše roke — od trte do zamaška. Ne delamo veliko vina. Delamo ga počasi.
Emil je kmetijo prevzel leta 1990 in opustil vse, kar ni bilo vino. Trte je sadil z rokami, klet gradil z leti. Še danes je prvi v vinogradu in zadnji v kleti.
Rok prevzema počasi, tako kot vse tukaj. Ne spreminja, kar deluje. Dodaja, kar manjka. Vsako trgatev se nekaj nauči — večinoma od očeta.
Rdeča zemlja, polna železa. Kamen, ki ponoči vrača toploto dneva. Burja, ki suši in čisti. Trta tukaj ne raste zlahka. Zato ima okus.
Trgamo ročno, grozd za grozdom. Maceriramo v odprtih kadeh, nekaj dni. Potem vino čaka v hrastu — najmanj dve leti, kolikor potrebuje. Ne hitimo.
Kras ne da nič zastonj.
Kraška sorta, ki je drugje skoraj ni. Nekaj dni na kožicah, dve leti v sodu. Oranžno.
Macerirana. Sadna in slana, kot burja, ki prinese morje do Krepelj.
Rdeče vino Krasa. Refošk na jerini. Temen, kisel, živ.
V hrastu toliko časa, kolikor potrebuje. Ne manj.
Mehkejši od terana. A še vedno s Krasa.
Iz grozdja, ki se suši pod stropom. Belo in rdeče. Zelo malo steklenic.
Klet odpremo tistim, ki pridejo z namenom. Pokusimo, kar smo naredili, in pokažemo, kje raste. Po dogovoru.